Že od majhnega so me pritegnili liki psihologov in psihoterapevtov, ki so se pojavljali v različnih televizijskih serijah. Pri teh upodobitvah me je najbolj pritegnilo to, da ima terapevt priložnost spoznati različne ljudi z njihovimi edinstvenimi zgodbami in biti ob njih na delu njihove poti.
Čeprav je moje zanimanje za človeka in njegovo doživljanje zorelo v meni že od nekdaj, me je življenje vmes zapeljalo drugam. Ko sem se kasneje sama vključila v psihoterapijo, pa sem ugotovila, da je to nekaj, kar želim početi tudi sama. Pogumno, pa tudi malo naivno, sem se podala na študij psihoterapije, ki mi je pogosto nastavljal ogledalo in me soočal tudi z deli sebe, ki jih prej nisem poznala.
V lastnem procesu sem dobila pomembno izkušnjo tega, kako je, ko te nekdo zares razume in sprejema takšnega, kot si, hkrati pa te zna tudi izzvati, ko je to potrebno in ko bi sam morda ostal v svoji coni udobja. Prav skozi te izkušnje se oblikujem v terapevtko, kakršna sem danes – v terapevtko, ki želi biti klientu sopotnica in ga po potrebi tudi izzvati, ne pa vsevedna avtoriteta.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Pri geštaltu me posebej nagovarja fenomenološki pristop – da človeka srečam takšnega, kot je, in ne izhajam iz predpostavk o tem, kaj misli, čuti ali zakaj nekaj počne. Namesto tega me zanima, kaj se z njim dogaja v danem trenutku, in ga o njegovem doživljanju sprašujem z iskrenim zanimanjem.
Blizu mi je tudi pogled na terapevta kot sopotnika v procesu. Terapevt ni strokovnjak, ki ve, kaj je za klienta najbolje, ampak skupaj s klientom raziskuje njegovo doživljanje in to, kar se dogaja med njima.
Pomembna mi je tudi paradoksalna teorija spremembe – ideja, da se sprememba pogosto začne prav tam, kjer se nehamo siliti v to, da bi bili drugačni. Ko lahko nek del sebe zares sprejmemo in ga vidimo takšnega, kot je, se lahko iz tega sprejemanja začnejo odpirati možnosti za spremembo.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Vem, da je težko narediti prvi korak. Ko se odločamo za psihoterapijo, ne vemo, koga bomo tam srečali – ali se bomo počutili slišane, ali bomo sprejeti in ali se bomo s terapevtom sploh ujeli. In to je popolnoma v redu.
Psihoterapija je na nek način podobna zmenkovanju: podamo se v neznano z nekom, ki ga še ne poznamo. Z vsako osebo se ne ujamemo, vendar je lahko zelo dragoceno, ko najdemo nekoga, ob komer se lahko počutimo dovolj dobro, da začnemo raziskovati stvari, ki so nam pomembne.
Zato začetek terapije ne pomeni obveze za nadaljevanje. Prvi srečanji sta lahko predvsem namenjeni temu, da se spoznamo in preverimo, ali nama način dela ustreza.
Prav tako ni treba priti na terapijo z izdelano razlago svojih težav ali z vsemi odgovori. Psihoterapija je prostor raziskovanja. Če bi že vnaprej vedeli vse odgovore, je verjetno ne bi potrebovali.