Odločitev za študij psihoterapije je pri meni dozorevala postopoma. Po osnovni izobrazbi sem socialna delavka in že več kot petnajst let delujem na področju socialnega varstva in javnega zdravstva, zato sem bila ves čas blizu ljudem, njihovim odnosom in različnim življenjskim stiskam. Sčasoma sem začutila, da me poleg konkretne pomoči vedno bolj zanima tudi, kaj se dogaja v človekovem notranjem svetu, zakaj se nekateri vzorci kljub želji po spremembi ponavljajo in kako pretekle izkušnje vplivajo na naše današnje odnose in odločitve. Želela sem si znanja, ki bi mi omogočilo globlje razumevanje teh procesov in bolj poglobljeno delo z ljudmi. Psihoterapevtsko izobraževanje je bilo zato zame nekakšno naravno nadaljevanje poti, ki sem jo začela s socialnim delom.
2. Kaj je še posebej značilno za delo po vašem izbranem psihoterapevtskem pristopu?
Pri psihodinamski psihoterapiji ne ostajamo samo pri simptomu ali trenutni težavi, ampak poskušamo razumeti tudi, kaj je v ozadju posameznikovega doživljanja in odzivanja. Zanima nas, kako so se skozi življenje oblikovali določeni notranji vzorci, načini doživljanja sebe in drugih ter kako se ti danes kažejo v odnosih, odločitvah in čustvenih stiskah. Pomemben del procesa je tudi psihoterapevtski odnos, saj se lahko prav v njem pokažejo nekateri načini povezovanja, pričakovanja ali strahovi, ki jih človek prinaša tudi v druge odnose. Psihoterapevt skupaj s klientom raziskuje njegovo doživljanje in mu pomaga postopoma bolje razumeti sebe. Takšno razumevanje lahko sčasoma odpre več prostora za drugačne odzive, odločitve in odnose.
3. Kaj bi povedali nekomu, ki okleva z obiskom psihoterapevta?
Da je oklevanje povsem običajno. Vstopiti v psihoterapijo pomeni govoriti o sebi z nekom, ki ga sprva ne poznamo, in odpirati tudi teme, o katerih morda dolgo nismo govorili z nikomer. Zato ni nenavadno, da se ob tem pojavijo dvomi, nelagodje ali vprašanje, ali je naša stiska sploh dovolj velika za terapijo. Ni treba čakati, da postane življenje nevzdržno. Ljudje prihajajo v psihoterapijo zaradi zelo različnih razlogov, od izrazite stiske do občutka, da se vrtijo v istih odnosih ali vzorcih in bi radi bolje razumeli, kaj se z njimi dogaja. Prvo srečanje tudi ni zaveza za dolgotrajen proces. Je priložnost, da človek pove, kaj ga je pripeljalo, spozna način dela psihoterapevta in preveri, ali se v odnosu počuti dovolj varno, da bi želel nadaljevati.