Duševna stiska in duševna motnja nista ista stvar. Hkrati pa razlika med njima ni tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled.
Ni namreč mogoče reči:
»Stiska je blaga in kratkotrajna, motnja pa močna in dolgotrajna.«
Človek je lahko v zelo veliki stiski, pa nima duševne motnje. Po drugi strani pa pri presoji duševne motnje ni pomembna samo intenzivnost simptomov, temveč njihova kombinacija, trajanje, vpliv na življenje in okoliščine, v katerih so se pojavili. Poglejmo nekoliko podrobneje.
Kaj pomeni duševna stiska?
Duševna stiska je širok pojem, s katerim opisujemo neprijetna čustvena in telesna doživljanja, kot so žalost, tesnoba, napetost, strah, razdražljivost, občutek preobremenjenosti, težave s spanjem ali koncentracijo. Takšna doživljanja so lahko del običajnih odzivov na življenjske obremenitve.Ameriško psihološko združenje (APA) duševno stisko opisuje kot skupek neprijetnih psihičnih in telesnih simptomov, ki se lahko pojavljajo ob običajnih nihanjih razpoloženja in kot odziv na življenjske obremenitve. Sama po sebi še ne pomeni duševne motnje, lahko pa je v določenih primerih znak razvijajočih se resnejših težav.
Kaj pomeni duševna motnja?
Pri duševni motnji ne govorimo zgolj o tem, da se človek počuti slabo. Po opredelitvi v ICD-11 (WHO, 2024) gre za pomembne težave na področju mišljenja, čustvovanja ali vedenja, ki vplivajo na človekovo počutje in njegovo delovanje v vsakodnevnem življenju.Prav zato močna duševna stiska še ni avtomatično enaka duševni motnji.
1. Tudi zelo močna stiska je lahko razumljiv odziv
Predstavljajmo si posameznika, ki ne more spati, težko se zbere pri delu, veliko joka, začasno se umakne iz družbe, ne zanimajo ga stvari, v katerih je prej užival. Če bi upoštevali samo intenzivnost simptomov, bi lahko hitro sklepali, da gre za duševno motnjo.
Toda pri razumevanju duševnega zdravja je pomembno tudi vprašanje:
»Kaj se je temu človeku zgodilo?«
Če pogledamo primer našega posameznika izvemo, da je pred kratkim izgubil svojo bližnjo osebo. Močna žalost ob izgubi je lahko zelo boleča in lahko pomembno vpliva na vsakodnevno življenje, pa je kljub temu razumljiv človeški odziv na izjemno težko izkušnjo. Podobno se lahko zgodi ob izgubi službe, razhodu, dolgotrajnih finančnih težavah, skrbi za bolnega svojca, konfliktih v družini ali velikih spremembah v življenju. V takšnih situacijah je sprememba razpoloženja in vedenja popolnoma razumljiva. Zato duševne stiske ne moremo razumeti brez njenega konteksta.
2. Tudi dolgotrajna stiska še ni nujno motnja
Pogosto slišimo, da je glavna razlika med stisko in motnjo v trajanju. Toda tudi to je preveč poenostavljeno. Če je človek več mesecev izpostavljen zelo težkim okoliščinam, lahko več mesecev traja tudi njegova stiska.
Predstavljajmo si nekoga, ki dlje časa živi v negotovosti glede zaposlitve, ima resne finančne težave ali skrbi za bolnega družinskega člana. Če stresor vztraja, lahko vztrajajo tudi zaskrbljenost, izčrpanost, težave s spanjem in slabša koncentracija.
Zato samo vprašanje »Koliko časa že to traja?« ni dovolj. Pomembno je razumeti tudi, »Zakaj težave vztrajajo?«.
3. Pomemben je celoten vzorec simptomov
Dva človeka lahko oba rečeta: »Zadnje čase sem potrt, slabo spim in težko se zberem.«
Pri enem je to lahko predvsem odziv na zelo zahtevno obdobje v življenju. Pri drugem pa se temu pridružijo še izrazita izguba zanimanja in zadovoljstva, občutki ničvrednosti, brezup, spremembe apetita, huda utrujenost ali druge značilnosti, zaradi katerih celotna slika bolj ustreza depresivni motnji.
Pri diagnozi zato ne iščemo samo posameznega simptoma. Pomembno je, kateri simptomi se pojavljajo skupaj in kakšen vzorec tvorijo.
Kaj nam o tem povedo raziskave?
Zanimiva raziskava, izvedena med 487 osebami v primarnem zdravstvenem varstvu, je merila splošno psihično stisko in depresijo ločeno.
Rezultati so pokazali, da je imelo približno:
25 % udeležencev povišano splošno psihično stisko, medtem ko je približno 8 % doseglo prag za možno depresivno motnjo.
To lepo pokaže pomembno razliko. Človek z depresivno motnjo bo zelo verjetno doživljal tudi povečano psihično stisko. Toda obratno ne velja nujno.
4. Pomembno je tudi, kaj se s simptomi dogaja skozi čas
Pri razumevanju težav je zelo koristno opazovati tudi njihov razvoj. Recimo, da se človek znajde v zelo zahtevnem obdobju v službi. Slabo spi, je razdražljiv, pogosto premleva in čuti veliko napetosti. Po nekaj mesecih se razmere v službi uredijo. Kaj se zgodi s simptomi?
Če se začnejo postopoma zmanjševati, lahko sklepamo, da so bili precej povezani z okoliščinami. Če pa se stresor konča, človekovo življenje se stabilizira, simptomi pa ostajajo zelo izraziti ali se celo stopnjujejo, je smiselno težave pogledati podrobneje.
Zato so lahko koristna vprašanja:
Ali se moje počutje spreminja skupaj z okoliščinami?
Ali se simptomi zmanjšajo, ko se obremenitve zmanjšajo?
Ali se sčasoma prilagajam?
Ali težave vztrajajo tudi takrat, ko je prvotni razlog zanje že minil?
Odgovori sami po sebi še ne pomenijo diagnoze, pomagajo pa bolje razumeti, kaj se dogaja.
5. Duševna motnja ni samo »več« duševne stiske
Morda najpomembnejša razlika je prav ta. Duševne motnje si ne moremo vedno predstavljati, kot naslednjo stopnjo na lestvici:
malo stiske → več stiske → zelo veliko stiske → duševna motnja.
Raziskave namreč nakazujejo, da se lahko pri nekaterih duševnih motnjah pojavi bolj specifičen vzorec simptomov. Ne gre torej nujno samo za večjo količino istega, ampak lahko gre tudi za drugačno kombinacijo težav. To je eden od razlogov, zakaj diagnoze ni mogoče postaviti samo na podlagi vprašanja, kako slabo se nekdo počuti.
Kako torej ločimo duševno stisko od duševne motnje?
Enostavne meje ni. Pri presoji je pomembna kombinacija različnih informacij:
Kako močne so težave, kako dolgo trajajo, kako vplivajo na vsakodnevno življenje, v kakšnih okoliščinah so se pojavile, kateri simptomi se pojavljajo skupaj ter kako se težave razvijajo skozi čas?
Šele širša slika nam lahko pomaga razumeti, ali gre predvsem za razumljiv odziv na življenjske obremenitve ali pa simptomi bolj ustrezajo določeni duševni motnji. In ob tem je pomembno poudariti nekaj, kar v pogovorih o diagnozah včasih pozabimo:
- Človeku ni treba imeti duševne motnje, da bi bila njegova stiska resnična. Prav tako mu ni treba čakati, da njegove težave postanejo »dovolj hude«, da bi poiskal pomoč.
- Psihološka ali psihoterapevtska pomoč ni namenjena samo ljudem z diagnozo. Smiselna je lahko tudi takrat, ko se človek znajde v obdobju, ki ga sam težko obvladuje, ko se določeni vzorci ponavljajo ali ko želi bolje razumeti svoje odzive in najti drugačen način spoprijemanja.
Namen razlikovanja med duševno stisko in duševno motnjo zato ni odločanje o tem, čigave težave so dovolj resne. Namen je razumeti, kaj se človeku dogaja in poiskati obliko pomoči, ki mu bo pri tem najbolj koristila.
Zoja Sušec, dipl. biopsih.
Morda bi vas zanimalo tudi:
Osebna rast
Ko je radodarnosti preveč
Ste že slišali za sedem vrst počitka?
Viri:
American Psychological Association (b.d.). Psychological distress. In APA dictionary of psychology.
Geraghty, A. W. A., Stuart, B., Terluin, B., Kendrick, T., Little, P. in Moore, M. (2015). Distinguishing between emotional distress and psychiatric disorder in primary care attenders: A cross sectional study of the Four-Dimensional Symptom Questionnaire (4DSQ). Journal of Affective Disorders, 184, 198–204. DOI: 10.1016/j.jad.2015.05.064
Horwitz, A. V. (2007). Distinguishing distress from disorder as psychological outcomes of stressful social arrangements. Health, 11(3), 273–289. DOI: 10.1177/1363459307077541
Wahid, S. S., Sandberg, J., Sarker, M., Arafat, A. S. M. E., Apu, A. R., Rabbani, A., Colón-Ramos, U., in Kohrt, B. A. (2021). A distress-continuum, disorder-threshold model of depression: a mixed-methods, latent class analysis study of slum-dwelling young men in Bangladesh. BMC psychiatry, 21(1), 291. DOI: 10.1186/s12888-021-03259-2
World Health Organization. (2024). Clinical descriptions and diagnostic requirements for ICD-11 mental, behavioural and neurodevelopmental disorders.